Spet se v našem vrtu češnja preoblači, z dežjem se umiva, z vetrom se krtači, a pomlad ji takšno lepo krilo šiva, da je prav zaresno hčerka nevoščljiva. Kdo je, se sprašuje, dal ji tole krilo, kje so zanj kupili takšno lepo svilo, ali se je sama naučila tkati, ali pa nemara se doma bogati? Gleda in modruje: vem, pomlad je mama; tudi moja včasih zame šiva sama, ampak kje je očka? Očka! Tam v sinjini nad gorami sonce žvenketa s cekini …