Besedilo
Daleč, daleč je za naju pomlad, leta prinesla so jesen. Daleč, ko dekletu sem govoril: “Rad te imam” in ko bil jaz fant sem njen. Daleč, daleč je za naju pomlad, mi za mladostjo je hudo. A ne bi hotel sam postati spet mlad, raje star sem, star in z njo. Govoriva si spomine, mnogo vsega je bilo. Rečeva: “Kako vse mine” in malo nama je hudo. A nato se nasmejiva, srečna ker sva se našla. Kako lepo je, da sva se spoznala in skupaj skozi življenje šla. Ura prepodi spomine, “Greva spat,” zašepeta. Trdno me pod roko prime in s težavo vstaneva. Ponoči k meni se privije. Vsak njen dotik, tako poznan, mi prežene grenko misel: “Kdo od naju ostal bo sam.”
