Besedilo
Gorska roža čaka me, gorska roža, da vrnem se, moji Špeli iz planin pod srcem pustil sem spomin. Brez staršev je, a fantov ni, ki bi ženili se v gore. Zjutraj gre v tovarno, saj z majhno kmetijo pač ne gre. Vzljubila me je, čeprav sem bil zanjo skoraj še otrok. Naučila me je piti med, a jaz sem dal ji svojih 18 let. Gorska roža čaka me, gorska roža, da vrnem se, moji Špeli iz planin pod srcem pustil sem spomin. Od takrat sem pri njej živel na gruntu ob koncu vasi. Čez dan kitaro sem igral in ljubil Špelo vse noči. Bil opran sem in vedno sit, jedel kruh sem iz njene peči. Vstajala je zgodaj, na delavski avtobus se vedno mudi. Gorska roža čaka me, gorska roža, da vrnem se, moji Špeli iz planin pod srcem pustil sem spomin. Ko zadnja košnja v kozolcu je, čutiš hladen že objem, postajal sem nemiren, saj začutil sem jesen in pravi: “O, ‘Dreja, poglej okrog, zdaj postal si del planin, o, ‘Dreja, jaz se bojim, da nekoč te ne izgubim. Gorska roža čaka me, gorska roža, da vrnem se, moji Špeli iz planin z njo me čaka najin sin.
