Besedilo
Veter se poigrava z oblaki, morje boža, poljublja čeri, moji tihi, nemirni koraki, v belem pesku so drobne sledi. Na obali stojim čisto sama, se zagledam v stari pristan, da bi v daljnih spominih iskala tiste dni neizpolnjenih sanj. Neko sončno in toplo poletje, ki odšlo je kot sonce v zaton, je najlepše bilo doživetje, vedno se ga spominjala bom. Tu sem fanta z obale spoznala, bil je modrih oči, črnih las, že tedaj sem spoznala, da vedel o ljubezni je več kakor jaz. »Ti moja lipa divojčica« je šepetal in objemal me, da z mojih sedemnajst rosnih let je odpal beli cvet. Morska je najina pravljica, kakor papirnata ladjica, po zlati cesti odšla na jug, ko mi dal zadnji je poljub.
