Besedilo
Vre! Vre! Vre! Mi smo Rib?nčanje! Po svejt okul? furamo in lonce tam ponüjamo, po külk?r muč dragu. Lončarji nejsmo žleht ?ldje, prou dobru imamo srcje, jezičke pa dowgje. Vre! Vre! Vre! Mi smo Rib?nčanje! Če kdo norčüje se iz nas in vpraša: »Stric, počjem je bas?«, je hitro unkaj špas, je hitro unkaj špas, je hitro unkaj špas! Sem Rib?nčan Urban, po cejl?m svejt s?m znan, j?st brihtne s?m glavje, pa žlice imam novje. J?st hval?t se ne smejm, le tülku vam povejm, da take ruobe nej, ne ljata ne drgej. Da bo pa naš Urban, p?r nas še b?l poznan, poznan, le tü naj zdej povej, da znal bojo ?ldje. J?st dejlam žlice usake suorte, kar s'j?h ranku zmis?lt morte: ribežne j?n škat?lce, pa tüd kühaw?nce..., j?st dejlam škafe jn rešjeta, rajte, brjente, vs?ga šjenta, j?st mojstr s?m od žlic, on mojstr je od žlic, ča bruka bluka blic, on mojstr je od žlic, ča bruka bluka blic, Tra-ra-ra, tra-ra-ra, tra-ra-ra... Poslüšajte purgarja! Rešetarja jen lončarja: Ura je desjet. Varte fantu jan deklet, varte m' ogna, varte lüč! Buh vam dej svojo pomüč, jan svjet Florjan! Vre! Vre! Vre! Mi smo Rib?nčanje!
